Postkovidna kratkovidnost

Zarit v kupe knjig, karantensko prepariran in s kopico novih projektov in dejstev med staro pisanje. COVID-19 je svetu dal neskončen potencial premisleka o tem kam kot človeštvo drvimo, in zdi se, da smo dobili jasen odgovor. V isto brezno v katerega smo se že davno namenili. Takoj, še preden je bilo možno smo se odločili nadaljevati pot dobička, ki neusmiljeno izžema človeka in ga sili v neproduktivno samouničenje. Orwell je po drugi vojni napisal čudovito knjigo; 1984, katero z veseljem beremo in se čudimo njegovemu talentu, hkrati pa ne razumemo, da smo mi tisti, ki vsebino te knjige živimo. 

COVID-19 smo "premagali", napisali goro literature (vključno z mojimi pet centi, ki so v vseh dobrohotnejših knjižnicah), in dokončno spoznali, da pandemija ni ogrožala slovenskega zdravstva, temveč je slovensko zdravstvo ogrožalo samo sebe in je po koncu pandemije, zdi se, tudi dokončno razpadlo. 

 

 

Za razliko od naših zdravstvenikov, ki ne morejo delati, če jim ne primaknemo še nekaj milijonov za navidezno prisotnost so se srbski kardio-kirurgi v Nišu odločili odpraviti čakalne vrste s 100 dnevi brezplačnega nadtruda. Ampak to novico je zasenčila vrnitev Telička 77 v Slovenijo. In slovenskega zdravstva ni nihče povprašal o tem pristopu. In tudi o tem sem se v najnovejši knjig malo razpisal, ker se zdi da v informacijski dobi lahko zvemo vse, primanjkuje pa prevpraševanja informacij.