Danes sem predčasno poskusil z izletom v mižale - no ni mi uspelo. Dokler sedim za računalnikom, razmišljam, da bi bilo lepo enkrat za spremembo odspati kako uro več, mogoče ustati kako uro bolj zgodaj, ko pa se spravim v horizontalo se pa svet postavi na glavo in v glavi se začnejo prepletati misli o dosedanjem delu in prihodnjih podvigih, ki me vržejo pokonci in nazaj v sedeči položaj.
Prebiranje nekih kvazi strokovnih člankov o teh problemih mi daje samo vedeti da imam znake vsaj petih različnih bolezni ali motenj katerih skupna lastnost je predvsem dejstvo, da si živ in da če rabiš dobre izgovor za svoje počutje lahko vedno okriviš vsaj eno izmed njih. In se potem vprašaš ali ni morda razlog za to tista druga motnja ali obratno.
Skratka, vsako jutro okorg 2.30 po ulici brni motor raznašalca časopisov in ta je že opravil svoje delo, jaz pa čakam jutro v precej razdvojenem stanju. Po eni strani sem vesel, da se nekaj zgod bliža koncu, po drugi strani pa se bojim razpleta ali si pa sploh ne želim končati. Če sem natanko vedel, da želim diplomirati in to brez absolventskega staža se danes sprašujem o pravilnosti te odločitve po drugi strani sem pa čedalje manj prepričan če si res želim tudi doktoririati. Verjetno je občutek primerljiv z vsako pomembnejšo odločitvijo - rad bi da bi bilo že konec po drugi strani pa se bojim konca. Ko bo končano bo občutek - dober??? Ne, prav nič dober, ušiv bo kot vedno - to bo samo še eno dejanje v farsi nekega bitja.
Tudi zato ne spim - grem preverit, če se mi je vmes posteljno okolje kaj bolj priljubilo.
Prebiranje nekih kvazi strokovnih člankov o teh problemih mi daje samo vedeti da imam znake vsaj petih različnih bolezni ali motenj katerih skupna lastnost je predvsem dejstvo, da si živ in da če rabiš dobre izgovor za svoje počutje lahko vedno okriviš vsaj eno izmed njih. In se potem vprašaš ali ni morda razlog za to tista druga motnja ali obratno.
Skratka, vsako jutro okorg 2.30 po ulici brni motor raznašalca časopisov in ta je že opravil svoje delo, jaz pa čakam jutro v precej razdvojenem stanju. Po eni strani sem vesel, da se nekaj zgod bliža koncu, po drugi strani pa se bojim razpleta ali si pa sploh ne želim končati. Če sem natanko vedel, da želim diplomirati in to brez absolventskega staža se danes sprašujem o pravilnosti te odločitve po drugi strani sem pa čedalje manj prepričan če si res želim tudi doktoririati. Verjetno je občutek primerljiv z vsako pomembnejšo odločitvijo - rad bi da bi bilo že konec po drugi strani pa se bojim konca. Ko bo končano bo občutek - dober??? Ne, prav nič dober, ušiv bo kot vedno - to bo samo še eno dejanje v farsi nekega bitja.
No comments:
Post a Comment