Rutinsko delo

Ponovno na poti - skoraj. Čez 30 ur bom ponovno nekje v zraku na poti v osamitev svojega razmišljanja. Ujet v pločevinasti lupini 10.000 metrov nad zemljo. Premaknil bom uro naprej - popolno potovnanje v času in prostoru. Danes, samo dobr dan pred tem še vedno počnem običajne stvari, še vedno nimam prtljage pripravljene in še vedno mi pol stvari manjka. Občutek, da ponovno odhajam v svoj svet še ne obstaja. Vse bo teklo normalno do pred pol ure preden bom odšel na letališče. Ne morm verjet, kako lahko stvari kot je potovanje v tujino dejansko postane popolnoma vsakdanja rutina. Nekoč je bilo, pa marsikomu je to še danes, velik dogodek, meni je isto kot, da grem do Ljubljane. Vsi pravijo, slika, piši, javi se, ampak nima smisla, saj ne grem na luno. Dejansko je vse skupaj že prav preveč rutinsko. Edino kar vznemirja so ti prekleti letališki varnostni ukrepi, ki iz tebe naredijo kriminalca še predno karkoli dejansko narediš. Pa saj je lepo in prav da se skrbi za varnost ampak ne pa da se moram skoraj opravičiti ker imam s sabo prtljago.