30.000 delavcev, študentov in upokojencev je na turoben dan turobno razpoloženih v turobnem glavnem mestu zahtevalo: Dvig minimalne plače, umik pokojninske reforme in delovna mesta.
1. Ob 14h je bil Citypark v posmeh zahtevi po višji plači nabito poln - v istem času je v Tuš centru na drugi strani zgolj zmerna "gužva", ne glede na to, da so osnovni prehrambeni artikli nekoliko cenejši kot v Interšparu. V akademskem svetu na veliko govorimo o "salonskih levičarjih" - kot kaže imamo tudi "salonske demonstrante". Kar ne zamnjšuje resnosti stiske velikega števila prebivalcev.
2. Dvig minimalne plače - ja če bi ljudje tudi minimalno delali več. Pa ne v smislu obsega tedenske obveznosti - ampak zgolj v okviru 40 urnega delavnika. Ne pa da se marsikdo zgolj praska po riti - pogosto velja za javni sektor. Čudno, da se tej zahtevi niso pridružili tudi zdravniki in sodniki.
3. Zahtevamo delovna mesta - zato da bomo potemlahko zahtevali plače. To leti predvsem na mlado generacijo. Delovna mesta so, ali se jih pa da ustvariti - z dobro idejo in željo po uspehu. Dokler pa ne vemo kaj bi počeli sami s sabo v življenu in računamo na vse ostale - toliko časa si pa niti ne zaslužimo delovnega mesta.
Reformulacija zahtev:
1. zahtevati pošteno plačilo za pošteno delo - za marsikoga to še vedno pomeni dvig minimalne plače, ki jo dejansko zasluži. Hkrati pa to pomeni da napenjanje po skledi prebranca ni razlog za 3 dni bolniške.
2. Zahtevati priložnosti za nova delovna mesta - sprostiti davčno obremenitev, podjetja in posameznika ter posledično racionalizrati delovanje države. Ali Slovenija dejansko potrebuje Falcona? Ali Slovenija dejansko potrebuje 210 finančno nesamozadostnih občin? in to vse na račun denarja, ki bi ga posamezniki in podjetja lahko uporabili bolje - za dvig minimalnih plač in za dvig kupne moči. Vsaka transakcija je vsaj enkrat če ne večkrat obdavčena, in država pobere v Sloveniji več kot 50% BDP za lastne potrebe - pri čemer zmanjšuje sredstva za blaginjo in razvoj (izobraževanje, zdravstvo, sociala) in veča sredstva za represijo (policija, vojska...)
3. Pokojninska reforma - ali je sploh pomembno, niti ni dokler država iztožljivo ne garantira pokojnine.
Oživitev domačega gospodinjenja bi sicer navidez pokopala živilsko in trgovsko industrijo, dejansko pa državo, ker:
Od zneska 100 enot za enoto kruha država pobere:
8,5 % DDV od potrošnika
marže trgovca vzame 25% davka na dobiček (trgovcu navadno tako ostane 75% od recimo 41 enot).
Preostalih 50 enot gre proizvajalcu kjer je ponovno davek 25 % od dobička pri tem nivoju transkacij in tako naprej in tako naprej.
V celotnem seštevku bo država pobrala od 100 enot denarja za enoto kruha skupno cca 50 enot cene končnega izdelka preostalih 50 enot pa si razdeli veriga proizvajalec surovin (dobi najmanj) predelovalec (dobi malo), proizvajalec izdelka (dobi malo), trgovec (dobi pogosto največji delež v tej verigi). In iz tega morajo vsi plačati plačo zaposlenim - ki je ponovno obdavčena, proizvodnja sredstva - obdavčena. In delavec ki je naredil izdelek, od tega izdelka v trovini načeloma ponovno plača 8,5% davka na osnovna živila.
Nefer je dejstvo, da potem, ko delavec potrebuje novo plombo iz vseh davkov in prispevkov, ki jih plača državi čaka 6 mesecev ali več in mora plačati še dodatno zavarovanje, ker zdravo zobovje ni del temeljnih ustavnih pravic - če pa želi belo ali kako drugačno plomobo pa je to itak nadstandard, ki se plača po privat tarifi.
Meni ne rabite povedat kam gre denar - mene zanima koga vse lahko državljani tožijo zaradi objektivne odgovornosti pri kršenju ustavno zagotovljenih pravic - če nebi bil pravni sistem te zgodbe, bi odvetniki s tovrstnimi tožbami lahko obogateli, državljani pa tudi.
1. Ob 14h je bil Citypark v posmeh zahtevi po višji plači nabito poln - v istem času je v Tuš centru na drugi strani zgolj zmerna "gužva", ne glede na to, da so osnovni prehrambeni artikli nekoliko cenejši kot v Interšparu. V akademskem svetu na veliko govorimo o "salonskih levičarjih" - kot kaže imamo tudi "salonske demonstrante". Kar ne zamnjšuje resnosti stiske velikega števila prebivalcev.
2. Dvig minimalne plače - ja če bi ljudje tudi minimalno delali več. Pa ne v smislu obsega tedenske obveznosti - ampak zgolj v okviru 40 urnega delavnika. Ne pa da se marsikdo zgolj praska po riti - pogosto velja za javni sektor. Čudno, da se tej zahtevi niso pridružili tudi zdravniki in sodniki.
3. Zahtevamo delovna mesta - zato da bomo potemlahko zahtevali plače. To leti predvsem na mlado generacijo. Delovna mesta so, ali se jih pa da ustvariti - z dobro idejo in željo po uspehu. Dokler pa ne vemo kaj bi počeli sami s sabo v življenu in računamo na vse ostale - toliko časa si pa niti ne zaslužimo delovnega mesta.
Reformulacija zahtev:
1. zahtevati pošteno plačilo za pošteno delo - za marsikoga to še vedno pomeni dvig minimalne plače, ki jo dejansko zasluži. Hkrati pa to pomeni da napenjanje po skledi prebranca ni razlog za 3 dni bolniške.
2. Zahtevati priložnosti za nova delovna mesta - sprostiti davčno obremenitev, podjetja in posameznika ter posledično racionalizrati delovanje države. Ali Slovenija dejansko potrebuje Falcona? Ali Slovenija dejansko potrebuje 210 finančno nesamozadostnih občin? in to vse na račun denarja, ki bi ga posamezniki in podjetja lahko uporabili bolje - za dvig minimalnih plač in za dvig kupne moči. Vsaka transakcija je vsaj enkrat če ne večkrat obdavčena, in država pobere v Sloveniji več kot 50% BDP za lastne potrebe - pri čemer zmanjšuje sredstva za blaginjo in razvoj (izobraževanje, zdravstvo, sociala) in veča sredstva za represijo (policija, vojska...)
3. Pokojninska reforma - ali je sploh pomembno, niti ni dokler država iztožljivo ne garantira pokojnine.
Oživitev domačega gospodinjenja bi sicer navidez pokopala živilsko in trgovsko industrijo, dejansko pa državo, ker:
Od zneska 100 enot za enoto kruha država pobere:
8,5 % DDV od potrošnika
marže trgovca vzame 25% davka na dobiček (trgovcu navadno tako ostane 75% od recimo 41 enot).
Preostalih 50 enot gre proizvajalcu kjer je ponovno davek 25 % od dobička pri tem nivoju transkacij in tako naprej in tako naprej.
V celotnem seštevku bo država pobrala od 100 enot denarja za enoto kruha skupno cca 50 enot cene končnega izdelka preostalih 50 enot pa si razdeli veriga proizvajalec surovin (dobi najmanj) predelovalec (dobi malo), proizvajalec izdelka (dobi malo), trgovec (dobi pogosto največji delež v tej verigi). In iz tega morajo vsi plačati plačo zaposlenim - ki je ponovno obdavčena, proizvodnja sredstva - obdavčena. In delavec ki je naredil izdelek, od tega izdelka v trovini načeloma ponovno plača 8,5% davka na osnovna živila.
Nefer je dejstvo, da potem, ko delavec potrebuje novo plombo iz vseh davkov in prispevkov, ki jih plača državi čaka 6 mesecev ali več in mora plačati še dodatno zavarovanje, ker zdravo zobovje ni del temeljnih ustavnih pravic - če pa želi belo ali kako drugačno plomobo pa je to itak nadstandard, ki se plača po privat tarifi.
Meni ne rabite povedat kam gre denar - mene zanima koga vse lahko državljani tožijo zaradi objektivne odgovornosti pri kršenju ustavno zagotovljenih pravic - če nebi bil pravni sistem te zgodbe, bi odvetniki s tovrstnimi tožbami lahko obogateli, državljani pa tudi.
No comments:
Post a Comment