Sunday, September 23, 2007
Saturday, September 22, 2007
Razdeljenost slovenske blogerske družbe
Blogi, pridobivajo na imaginarni in realni moči, niso zgolj simbol posameznika v smislu obvladovanja sodobnejših informacijskih tehnologi temveč predstavljajo potencial, ki lahko interpretira preteklost, sedanjost ter spreminja prihodnost. Glede na svojo angažiranost pogosto zapadam v različne razprave in sočasno ustvarjam neko sliko razmerju med virtualnim in realnim. Podporniki informacijskih tehnologij pogosto trdijo, da bodo slednje vedno bolj vplivale na dojemanje in spreminjanje realnosti - pogosto tudi sam zapadem temu sentimentu; pa vendar se zdi bistveno bolj realen pogled skoz prizmo, da slovenska blogosfera odslikava podobo realnega stanja.
Obstaja poplava, dnevnih blogov, z dnevnimi ali celo banalni vsebinami - tudi sam v veliki meri padem v ta krog, ker enostavno nimam dovolj energije, da bi redno pisal resne traktate in razmišljanja o tem in onem prerečem problemu ali zanimivi družbeni situaciji. Na dno tega dela sodijo zapisi frustriranih najstnic, tračarji in podobni nakladači, višje na lestvici pa so različni umetniki, občasni misleci, vsi ostali pa pademo nekam v sredino (vzorčnih linkov tukaj ne bom dajal).
Bistveno pomembnejša pa je prisotnost družbeno angažiranih blogov od splošnih pa do zelo specifičnih. Tudi posamezni pisci iz prve razdelitve lahko zapadejo tej delitvi v kateri prevladuje politična, ekonomska in verska opredelitev. Te dni se ponovno igram in čudim zakoreninjenosti političnih miselnih vzorcev na enem izmed novejših politikantskih blogov. Debata, ki se je tam razvila je postala pomembnejša od osnovnega zapisa in je seveda zašla v popolnoma drugo smer. Visoka stopnja razumnosti udeležencev preprečuje, da bi se začeli vsepovprek obkladati z osli - čeprav ne manjka veliko in vzdušje spominja na vojno stanje. Eni so nevedni, drugi so prepametni, vsi govorijo o politiki o čemur imajo bore malo pojma, argumenti so pavšalni in pogosto dopolnjeni s političnimi stališči. Mešajo se strasti, čustva, pretekle zamere, nezadovoljstvo z lastnim položajem ter dvigovanje zastav na okopih.
Nikomur ni nič prav, in vsak nabija argumente v svoj prid in samo sreča je da so med nami kilometri žice, ki onemogočajo fizične kontakte. Cela zadeva bi bila zabavna in smešna, če nebi odražala dejanskega stanja slovenske družbe, ki jo iz apatije vleče edino politično čustvovanje pri čemer ostaja v ospredju pregovorna slovenska razdeljenost in sprtost. Nobenega od mojih sogovornikov v tisti diskusiji ne poznam in z nikomer nisem v sporu pa vendar je toleranca enaka ničli. Vem, da je v drugih diskusijah pogosto še huje in da padajo osebne zmerljivke pa vendar je tovrstno početje kronski dokaz, da je slovenska blogerska skupnost popolnoma enako razdeljena kot slovenska družba v celoti in da prej kot spreminjamo družbo zgolj odslikavamo splošno stanje družbe. Verjetno bom na podlagi te ugotovitve od sedaj naaprej na blogu pisal zgolj kratko prozo in podpiral telesno rehabilitacijo Victoreie Beckam, duševno rehabilitacijo Britny Spears in mentalno rehabilitacijo politika z najbolj otroškim obrazom (vse za večjo sproščenost slovenske prihodnosti).
Nasvet za vse narode, katerim gremo na jetra: Mi ne rabimo zunanjega sovražnika, Slovenci se bomo poklali sami, samo dovolj dolgo nas pustite same in nam dajte mir.
Obstaja poplava, dnevnih blogov, z dnevnimi ali celo banalni vsebinami - tudi sam v veliki meri padem v ta krog, ker enostavno nimam dovolj energije, da bi redno pisal resne traktate in razmišljanja o tem in onem prerečem problemu ali zanimivi družbeni situaciji. Na dno tega dela sodijo zapisi frustriranih najstnic, tračarji in podobni nakladači, višje na lestvici pa so različni umetniki, občasni misleci, vsi ostali pa pademo nekam v sredino (vzorčnih linkov tukaj ne bom dajal).
Bistveno pomembnejša pa je prisotnost družbeno angažiranih blogov od splošnih pa do zelo specifičnih. Tudi posamezni pisci iz prve razdelitve lahko zapadejo tej delitvi v kateri prevladuje politična, ekonomska in verska opredelitev. Te dni se ponovno igram in čudim zakoreninjenosti političnih miselnih vzorcev na enem izmed novejših politikantskih blogov. Debata, ki se je tam razvila je postala pomembnejša od osnovnega zapisa in je seveda zašla v popolnoma drugo smer. Visoka stopnja razumnosti udeležencev preprečuje, da bi se začeli vsepovprek obkladati z osli - čeprav ne manjka veliko in vzdušje spominja na vojno stanje. Eni so nevedni, drugi so prepametni, vsi govorijo o politiki o čemur imajo bore malo pojma, argumenti so pavšalni in pogosto dopolnjeni s političnimi stališči. Mešajo se strasti, čustva, pretekle zamere, nezadovoljstvo z lastnim položajem ter dvigovanje zastav na okopih.
Nikomur ni nič prav, in vsak nabija argumente v svoj prid in samo sreča je da so med nami kilometri žice, ki onemogočajo fizične kontakte. Cela zadeva bi bila zabavna in smešna, če nebi odražala dejanskega stanja slovenske družbe, ki jo iz apatije vleče edino politično čustvovanje pri čemer ostaja v ospredju pregovorna slovenska razdeljenost in sprtost. Nobenega od mojih sogovornikov v tisti diskusiji ne poznam in z nikomer nisem v sporu pa vendar je toleranca enaka ničli. Vem, da je v drugih diskusijah pogosto še huje in da padajo osebne zmerljivke pa vendar je tovrstno početje kronski dokaz, da je slovenska blogerska skupnost popolnoma enako razdeljena kot slovenska družba v celoti in da prej kot spreminjamo družbo zgolj odslikavamo splošno stanje družbe. Verjetno bom na podlagi te ugotovitve od sedaj naaprej na blogu pisal zgolj kratko prozo in podpiral telesno rehabilitacijo Victoreie Beckam, duševno rehabilitacijo Britny Spears in mentalno rehabilitacijo politika z najbolj otroškim obrazom (vse za večjo sproščenost slovenske prihodnosti).
Nasvet za vse narode, katerim gremo na jetra: Mi ne rabimo zunanjega sovražnika, Slovenci se bomo poklali sami, samo dovolj dolgo nas pustite same in nam dajte mir.
Next morning - photos
Friday, September 21, 2007
Predsedniške volitve 2007 - Matej Sedmak(sanjač) - izločen
Matej Sedmak, nesojeni predsedniški kandidat je danes sporočil, da izstopa iz vrtiljaka predsedniških volitev. Kot kaže je ugotovil da sanje v Sloveniji niso dovolj za vstop v resno politiko. Lažje je beračiti po svetu za novo letalsko karto in štopati, kot pa nasanjati 5000 podpisov ljudi, ki o tebi ne vejo nič. Po sili razmer vem, da je dotični ex-predsedniški kandidat študent Mednarodnih odnosov in, da bi bilo bolje zanj če bi doštudiral nehal sanjati. Sedaj se bo vrnil verjetno v svojo prakso preteklega sanjanja predavanj in fotobranja - na FDV je že ene 14 dni plakat ki vabi na to njegovo delavnico. V veliko zadoščenje mi je, da smo dovolj demokratični, da lahko kandidaturo prijavi vsak, ki si želi poskusiti in da smo dovolj pametni, da lahko kandidirajo samo tisti, ki dejansko imajo nekaj izkušenj v politiki (roko na srce -Elena Pečarič je na slovenski javni sceni že kar nekaj časa s svojo invalidno vojno).
Sedmaku in njegovim sanjam pa predlagam, da se sedaj, ko ni več obremenjen s sanjami prime lopate in jo nese na pomoč v Železnike - da bo vsaj minimalna korist od njega, njemu bo pa tudi koristilo tako pri njegovi prepoznavnosti in tudi pri grajenju duha in duhovni rasti.
Sam sem, dodal link do blogarske ininciative za pomoč prizadetim v naravni ujmi. Upam, da se boste morebitni bralci odzvali klicu na pomoč tudi preko te povezave. Sam bom naredil še nekaj malenkosti, ki so v moji moči pa se s tem ne bom ravno hvalil. Bom se pa obregnil ob to kar sem napisal že pri Libertarcu. Lepo bi bilo če bi rimokatoliška cerkev od svojega premoženja v sloveniji namesto nekaj maš odškrtnila zgolj 1% premoženja v denarni protivrednosti in ga namenila za obnovo Železnikov (če bi bil zloben bi želel, da ga nameni za rekonstrukcijo Bolnišnice Franja). Tako pa lahko pričakujemo, da bodo podrto pokopališče morali urejati lastniki grobov, ki morajo plačevati tudi najemnino za grob in to na lastne stroške. Karitas pa tako ali tako samo pretaka denar ljudi k drugim ljudem (da ne bo kdo rekel da je to kar nameni Karitas za pomoč dejansko premoženje največjega kapitalista v državi).
Sedmaku in njegovim sanjam pa predlagam, da se sedaj, ko ni več obremenjen s sanjami prime lopate in jo nese na pomoč v Železnike - da bo vsaj minimalna korist od njega, njemu bo pa tudi koristilo tako pri njegovi prepoznavnosti in tudi pri grajenju duha in duhovni rasti.
Sam sem, dodal link do blogarske ininciative za pomoč prizadetim v naravni ujmi. Upam, da se boste morebitni bralci odzvali klicu na pomoč tudi preko te povezave. Sam bom naredil še nekaj malenkosti, ki so v moji moči pa se s tem ne bom ravno hvalil. Bom se pa obregnil ob to kar sem napisal že pri Libertarcu. Lepo bi bilo če bi rimokatoliška cerkev od svojega premoženja v sloveniji namesto nekaj maš odškrtnila zgolj 1% premoženja v denarni protivrednosti in ga namenila za obnovo Železnikov (če bi bil zloben bi želel, da ga nameni za rekonstrukcijo Bolnišnice Franja). Tako pa lahko pričakujemo, da bodo podrto pokopališče morali urejati lastniki grobov, ki morajo plačevati tudi najemnino za grob in to na lastne stroške. Karitas pa tako ali tako samo pretaka denar ljudi k drugim ljudem (da ne bo kdo rekel da je to kar nameni Karitas za pomoč dejansko premoženje največjega kapitalista v državi).
Wednesday, September 19, 2007
Narasla Pšata v Mengšu - FOTO - zjutraj
Večerno zalivanje se je končalo za las - voda je v kanalu dosegla cca pol metra do razlitja, danes ob 6.15 pa je bila že meter in pol nižje od najvišje točke. Pa še malo slikc - z aparatom še vedno nisva prijatelja.
Narasla Pšata v Mengšu - foto
Super priložnost za nočne poskuse - trenutno z novim kolegom še nisva prijatelja tako da so fotke slabe.
Okrog 21h imamo simpatično nevihtico - tako zgleda sosedova streha, ko jo osvetli strela
00.15 sem šel preveriti kako je z razbremenilnim kanalom Pšate (Struga Pšate gre skozi Mengeš, in zaradi tovrstnih poplavic so udarniške brigade nekje 1956 cca izkopale približno 3-4 metre globok razbremenilni kanal. Na kraju zločina sta bila tudi varnostnika G7 in po njunih besedah bomo zjutraj mokri.
Mogoče bom še zjutraj preveril stanje - če ne bo po kakem naključju potrebno odmetavati iz kleti.
Okrog 21h imamo simpatično nevihtico - tako zgleda sosedova streha, ko jo osvetli strela
00.15 sem šel preveriti kako je z razbremenilnim kanalom Pšate (Struga Pšate gre skozi Mengeš, in zaradi tovrstnih poplavic so udarniške brigade nekje 1956 cca izkopale približno 3-4 metre globok razbremenilni kanal. Na kraju zločina sta bila tudi varnostnika G7 in po njunih besedah bomo zjutraj mokri.
Mogoče bom še zjutraj preveril stanje - če ne bo po kakem naključju potrebno odmetavati iz kleti.
Tuesday, September 18, 2007
Slovenski mediji so gladko spregledali izjavo enega najvplivnejših američanov!!
Včeraj je bila na siolu za nekaj minut na bobnu objavljena novica (potem pa hitro prestavljena v arhiv - v drugih medijih je pa niti nisem zasledil) o tem, da je nekdanji predsednik ameriške centralne banke (1987-2006) in eden najvplivnejših svetovnih ekonomskih akterjev Alan Greenspan (81-letni starec velikega uma) izdal svoje spomine. Nič takega in verjetno je teh spominov za malo morje pri večini ljudi, ki dolgo časa zasedajo pomembne položaje. To kar je najbolj relevantno pa je izjava o tem, kar sicer marsikdo ve ampak o tem ne želi razpravljati - da je dejanski razlog za napad na Irak ameriška potreba po nafti in ne širitev demokracije v svetu - kar je jasno razvidno iz samega pristopa k problematiki, kjer je po 4 letih od invazije Irak še vedno v razsulu, Amerika pa nima posebnega namena, da bi se umaknila z območja prej kot bo to skrajno nujno potrebno.
Baje, da je Greenspan s svojimi spomini precej ujezil ameriško administracijo, še posebno v razmerah ko z vseh strani dežujejo negativna poročila o uspehu v Iraku, gospodarski krizi, socialni ogroženosti večine Američanov in čedalje manjši podpori domače javnosti. In Slovenija bi bila tako rada podobna Ameriki - idioti.
Baje, da je Greenspan s svojimi spomini precej ujezil ameriško administracijo, še posebno v razmerah ko z vseh strani dežujejo negativna poročila o uspehu v Iraku, gospodarski krizi, socialni ogroženosti večine Američanov in čedalje manjši podpori domače javnosti. In Slovenija bi bila tako rada podobna Ameriki - idioti.
Sunday, September 16, 2007
Kaj mislijo študentje o meni :))
Evo tukaj pa en strašno-zabaven izsek iz foruma študentov (original tukaj) o tem kako grozna pošast sem. Tistim, ki še niste naredili Statistike - se ponovno vidimo 17.9.2007 - mogoče v predavalnici 23 :))))))
| |||||||||||
| |||||||||||
| |||||||||||
| |||||||||||
| |||||||||||
| |||||||||||
| |||||||||||
Subscribe to:
Posts (Atom)