Blogi, pridobivajo na imaginarni in realni moči, niso zgolj simbol posameznika v smislu obvladovanja sodobnejših informacijskih tehnologi temveč predstavljajo potencial, ki lahko interpretira preteklost, sedanjost ter spreminja prihodnost. Glede na svojo angažiranost pogosto zapadam v različne razprave in sočasno ustvarjam neko sliko razmerju med virtualnim in realnim. Podporniki informacijskih tehnologij pogosto trdijo, da bodo slednje vedno bolj vplivale na dojemanje in spreminjanje realnosti - pogosto tudi sam zapadem temu sentimentu; pa vendar se zdi bistveno bolj realen pogled skoz prizmo, da slovenska blogosfera odslikava podobo realnega stanja.
Obstaja poplava, dnevnih blogov, z dnevnimi ali celo banalni vsebinami - tudi sam v veliki meri padem v ta krog, ker enostavno nimam dovolj energije, da bi redno pisal resne traktate in razmišljanja o tem in onem prerečem problemu ali zanimivi družbeni situaciji. Na dno tega dela sodijo zapisi frustriranih najstnic, tračarji in podobni nakladači, višje na lestvici pa so različni umetniki, občasni misleci, vsi ostali pa pademo nekam v sredino (vzorčnih linkov tukaj ne bom dajal).
Bistveno pomembnejša pa je prisotnost družbeno angažiranih blogov od
splošnih pa do
zelo specifičnih. Tudi posamezni pisci iz prve razdelitve lahko zapadejo tej delitvi v kateri prevladuje politična, ekonomska in verska opredelitev. Te dni se ponovno igram in čudim zakoreninjenosti političnih miselnih vzorcev na enem izmed novejših politikantskih blogov. Debata, ki se je tam razvila je postala pomembnejša od osnovnega zapisa in je seveda zašla v popolnoma drugo smer. Visoka stopnja razumnosti udeležencev preprečuje, da bi se začeli vsepovprek obkladati z osli - čeprav ne manjka veliko in vzdušje spominja na vojno stanje. Eni so nevedni, drugi so prepametni, vsi govorijo o politiki o čemur imajo bore malo pojma, argumenti so pavšalni in pogosto dopolnjeni s političnimi stališči. Mešajo se strasti, čustva, pretekle zamere, nezadovoljstvo z lastnim položajem ter dvigovanje zastav na okopih.
Nikomur ni nič prav, in vsak nabija argumente v svoj prid in samo sreča je da so med nami kilometri žice, ki onemogočajo fizične kontakte. Cela zadeva bi bila zabavna in smešna, če nebi odražala dejanskega stanja slovenske družbe, ki jo iz apatije vleče edino politično čustvovanje pri čemer ostaja v ospredju pregovorna slovenska razdeljenost in sprtost. Nobenega od mojih sogovornikov v tisti diskusiji ne poznam in z nikomer nisem v sporu pa vendar je toleranca enaka ničli. Vem, da je v drugih diskusijah pogosto še huje in da padajo osebne zmerljivke pa vendar je tovrstno početje kronski dokaz, da je slovenska blogerska skupnost popolnoma enako razdeljena kot slovenska družba v celoti in da prej kot spreminjamo družbo zgolj odslikavamo splošno stanje družbe. Verjetno bom na podlagi te ugotovitve od sedaj naaprej na blogu pisal zgolj kratko prozo in podpiral telesno rehabilitacijo Victoreie Beckam, duševno rehabilitacijo Britny Spears in mentalno rehabilitacijo politika z najbolj otroškim obrazom (vse za večjo sproščenost slovenske prihodnosti).
Nasvet za vse narode, katerim gremo na jetra: Mi ne rabimo zunanjega sovražnika, Slovenci se bomo poklali sami, samo dovolj dolgo nas pustite same in nam dajte mir.