Saturday, September 22, 2007

Razdeljenost slovenske blogerske družbe

Blogi, pridobivajo na imaginarni in realni moči, niso zgolj simbol posameznika v smislu obvladovanja sodobnejših informacijskih tehnologi temveč predstavljajo potencial, ki lahko interpretira preteklost, sedanjost ter spreminja prihodnost. Glede na svojo angažiranost pogosto zapadam v različne razprave in sočasno ustvarjam neko sliko razmerju med virtualnim in realnim. Podporniki informacijskih tehnologij pogosto trdijo, da bodo slednje vedno bolj vplivale na dojemanje in spreminjanje realnosti - pogosto tudi sam zapadem temu sentimentu; pa vendar se zdi bistveno bolj realen pogled skoz prizmo, da slovenska blogosfera odslikava podobo realnega stanja.

Obstaja poplava, dnevnih blogov, z dnevnimi ali celo banalni vsebinami - tudi sam v veliki meri padem v ta krog, ker enostavno nimam dovolj energije, da bi redno pisal resne traktate in razmišljanja o tem in onem prerečem problemu ali zanimivi družbeni situaciji. Na dno tega dela sodijo zapisi frustriranih najstnic, tračarji in podobni nakladači, višje na lestvici pa so različni umetniki, občasni misleci, vsi ostali pa pademo nekam v sredino (vzorčnih linkov tukaj ne bom dajal).

Bistveno pomembnejša pa je prisotnost družbeno angažiranih blogov od splošnih pa do zelo specifičnih. Tudi posamezni pisci iz prve razdelitve lahko zapadejo tej delitvi v kateri prevladuje politična, ekonomska in verska opredelitev. Te dni se ponovno igram in čudim zakoreninjenosti političnih miselnih vzorcev na enem izmed novejših politikantskih blogov. Debata, ki se je tam razvila je postala pomembnejša od osnovnega zapisa in je seveda zašla v popolnoma drugo smer. Visoka stopnja razumnosti udeležencev preprečuje, da bi se začeli vsepovprek obkladati z osli - čeprav ne manjka veliko in vzdušje spominja na vojno stanje. Eni so nevedni, drugi so prepametni, vsi govorijo o politiki o čemur imajo bore malo pojma, argumenti so pavšalni in pogosto dopolnjeni s političnimi stališči. Mešajo se strasti, čustva, pretekle zamere, nezadovoljstvo z lastnim položajem ter dvigovanje zastav na okopih.

Nikomur ni nič prav, in vsak nabija argumente v svoj prid in samo sreča je da so med nami kilometri žice, ki onemogočajo fizične kontakte. Cela zadeva bi bila zabavna in smešna, če nebi odražala dejanskega stanja slovenske družbe, ki jo iz apatije vleče edino politično čustvovanje pri čemer ostaja v ospredju pregovorna slovenska razdeljenost in sprtost. Nobenega od mojih sogovornikov v tisti diskusiji ne poznam in z nikomer nisem v sporu pa vendar je toleranca enaka ničli. Vem, da je v drugih diskusijah pogosto še huje in da padajo osebne zmerljivke pa vendar je tovrstno početje kronski dokaz, da je slovenska blogerska skupnost popolnoma enako razdeljena kot slovenska družba v celoti in da prej kot spreminjamo družbo zgolj odslikavamo splošno stanje družbe. Verjetno bom na podlagi te ugotovitve od sedaj naaprej na blogu pisal zgolj kratko prozo in podpiral telesno rehabilitacijo Victoreie Beckam, duševno rehabilitacijo Britny Spears in mentalno rehabilitacijo politika z najbolj otroškim obrazom (vse za večjo sproščenost slovenske prihodnosti).

Nasvet za vse narode, katerim gremo na jetra: Mi ne rabimo zunanjega sovražnika, Slovenci se bomo poklali sami, samo dovolj dolgo nas pustite same in nam dajte mir.

9 comments:

jin said...

Ah, pa tako je tudi drugje po svetu. Če bereše samo Slovenske bloge, se ti mogoče res lahko zdi, da smo nekaj posebnega, ampak to seveda nismo. Še celo malo zaostali smo.

Samo Američane si poglej, kako se tam vidi razdeljenost.

Tudi ne vidim razloga, zakaj bi to razdeljenost morali presegati. Nismo vsi skupaj ena velika srečna družina in tudi nikoli ne bomo.

Harry said...

Se strinjam - ampak še vedno me preveč začne napenjat včasih ko vidim kake buče nekateri objavljajo - in potem seveda padem v debato in se gremo gor pa dol. Drugače pa - to mi je tko bolj za zabavo - da imam občutek,da nekaj soustvarjam in da bom mogoče sem pa ke koga tudi prepričal v to kar kje napišem.

Kar se pa tiče preseganja rezdeljenosti - bi nam pa verjetno občasno koristilo vsaj če je nebi dodatno spodbujali, predvsem z različnimi poskusi preseganja in popravljanja zgodovine za nazaj - to nas tepe že precej časa. Od ameriške državljanske je nekje 150 let in še vedno imajo problem s tem, mi se pa po 60 letih in celo manj poskušamo na silo spraviti. Rezultat je očiten :D

doknir said...

>Samo Američane si poglej, kako se tam vidi razdeljenost

kot recimo ob zadnji debati, ali je Mandela mrtev:

http://www2.blog.siol.net/2007/09/22/mandela-je-mrtev/

Harry said...

@doknir: zanimiv post. ampak tukaj me pa res zanima v čem je fora. Je GWB popolnoma nekaj zajee... ali pa je dejansko enkrat za spremembo "nadmudrio" samega sebe in povedal dobro metaforo.

Še vedno pa ne vidim v tem prispevku nobene razdeljenosti - razen tiste, ki je skrita za vsem tem in govori o vedno manjši podpori ameriški administraciji pri njenem ponesrečenem izletu v Irak.

MoD said...

"samo sreča je da so med nami kilometri žice, ki onemogočajo fizične kontakte"

Rad bi mislil, da sem preveč kulturen, da bi z nekom zaradi bloga fizično obračunal. Ampak včasih se res tako zdi.

V komentarjih je resda velikokrat vroče. Tako pač je. Smo deljenega mnenja.

Pa ne se sekirat. Nismo samo slovenci takšni. Vsi ljudje so takšni. Pač, vsak hoče dokazat da ima prav, saj redkokdo lahko prizna da se moti. Človeški značaj pač. :P

Res pa je, da so razprave odvisne od tega, kar napišeš na blog. Najboljše je nekaj kontroverznega, in že bo naslednji dan 10+ vročekrvnih komentarjev. :P

LP

Harry said...

Mod, hvala za komentar, glede na situacijo je tokrat posebno dragocen.

Drugače pa zadeva mal spominja na komad od Iztoka Mlakarja - Ivo Balila.

Drugače pa pri meni ne vžgejo neke kontroverzne teme - največ obiska do sedaj so bili posnetki ob torkovi nesreči, dobro je šla v promet Obolnarjeva pa mnenje študentov o tem kako sem grozen.
Največ komentarjev imam pa na račun kakega posrečenega dialoga ob bolj zabavnih temah. To je stanje pri meni - ker pač nisem prepoznaven kot nekdo, ki bi nos tiščal izključno v družbene probleme, čeprav pogosto kam dregnem.

Dajana said...

Meni se to ne zdi slabo. Je pač odraz družbe. Na blogih lahko dobiš vsega in svašta in prav gotovo lahko dobiš svoje somišljenike in nek krog, kjer se dobro počutiš. Razen tega je začel blogat zunanji minister - kar enostavno priča, da se seli interes javnosti iz časopisa in TV na blog. Minister brez listnice Žiga Turk je imel komentar na temo (poglej v komentarjih na moj zadnji post, ne da se mi popat linkov) pri Zlobi, ki veliko pove.

lp

Harry said...

Dajana, posvoje počeščen za ta komentar - vsekakor pa hvala, vesel vsakega. Pri zlobi sem se tudi sam oglasil na istem postu. Drugače sem pa skeptičen do blogov politikov - dobil sem manjši napad ob blogu dr. Rupla (spoštujem ga kot profesorja kot zunanji minister bi pa že davno moral pred zid). Dobil sem velik napad ob blogu Irglove (lahko jo cenim zgolj kot dober primer uspešne grebatorke brez neke resne osnove) trenutno čakam samo še da začne Grims - potem bom pa zaprku računalnik in šel samo še konje ujahovat - na črno. Je pa po drugi strani cela zadeva še vedno zelo dobra, ker lahko vsak posameznik na lastne oči vidi kaj je nekdo napisal. Brez medijev.

jin said...

Hej, poglej si samo ljudi okoli Michelle Malkin, Little Green Footballs ali Ann Coulter in na drugi strani Daily Kos in kar je podobnega. Dobil boš občutek, da ti ljudje živijo na dveh različnih planetih.

Sicer se pa spomnim, da je ob obisku ameriškega podpredsednika v Afganistanu, ko je prišlo do samomorilskega napada, bilo na enem liberalnem blogu v komentarjih zapisano, da je škoda, da niso zadeli njega. Vse skupaj je potem avtor bloga pobrisal, ampak ni nič pomagalo, ker so desničarski blogerji takoj začeli vse skupaj na veliko razglašati, kao kako si liberalni blogerji želijo smrti ameriškega podpredsednika (in kakor imam občutek, jih tukaj občutek ne vara :) ).

Tako da je tako, da tam niti ni veziva mes vsemi blogerji, da bi zase in za svoje nasprotnike trdili, saj smo vsi Američani, ampak drug drugemu naprej mečejo, da so izdajalci ali da podpirajo sovražnike ZDA.

Pri nas je razdeljenost podobna. NA blogih se samo še bolj vidi. Stvar je tudi takšna, da znajo originalni prispevki na blogih še biti koliko toliko korektni, v komentarjih pa prevlada forumska logika pljuvanja. V bistvu tako ali tako po nekaj komentarjih debata zaide v nek brezvezni spopad in nima smisla več brat naprej.

Harry, če ti kaj ni všeč, preprosto ne beri. Razen mogoče v informativne namene, da veš kako približno drugi mislijo. Ne splača se preveč sekirat. Ne moremo vsi imeti enakih okusov in prepričanj.

In če preveč bereš takšne stvari, preprosto postaneš zagrenjen, da ne pišem o tem, kako itak ničesar ne pridobiš.